1Človek, splodený zo ženy, je krátkeho veku a sýty nepokoja.
1Človek, rojen iz žene, je kratkih dni in dosita ima nadlog,
2Vyjde jako kvet z puku a uvädne; uteká jako tieň a nezastane.
2je kakor cvetka, ki se dvigne iz popka, pa uvene, in beži kakor senca in nima obstanka.
3A ešte i na takého otváraš svoje oči a mňa uvodíš so sebou v súd!
3In nad takim še odpiraš oko svoje, in mene vodiš v sodbo s seboj?
4Kto môže vydať čisté z nečistého? Nikto! -
4O, da bi kdaj prišel čist iz nečistega! Niti eden!
5Ak tedy sú určené jeho dni, počet jeho mesiacov je u teba; položil si mu hranice, ktorých neprekročí:
5Ker so torej določeni njegovi dnevi in meseci po številu pri tebi, ker si mu napravil meje, ki jih ne sme prestopiti:
6odvráť od neho svoj pozor, aby mal chvíľu pokoj, až by sa potešil ako nájomník svojmu dňu.
6ozri se stran od njega, da dobi pokoj, dokler ne dokonča kakor najemnik dneva svojega.
7Lebo strom má nádej: ak ho vytnú, zase vyrastie, a jeho výhonok nevyhynie.
7Kajti za drevo je upanje: če ga posekajo, zopet požene odrastke, in njegovo mladje ne prestane.
8Jestli sa zostarie jeho koreň v zemi, a jeho peň zomrie, v prachu:
8Ko se v zemlji mu postara korenina in mu parobek umira v prahu,
9keď zavonia vodu, znova vypučí a ženie vetvi jako sadenec.
9da le začuti duh vode, vnovič ozeleni in požene veje kakor mlada sajenica.
10Ale muž zomrie, premožený mdlobou; a keď vypustí človek dušu, kdeže je?!
10Mož pa umre in leži strt, človek izpusti duha, in kje je?
11Ako keď odtekajú vody z jazera, a rieka siakne a vysychá:
11Kakor se voda razteče iz jezera in reka usahne in se posuši,
12tak i človek, keď ľahne, nevstane; dokiaľ len budú nebesia, neprebudia sa ani sa nezobudia zo svojho spánku.
12tako leže človek in ne vstane; dokler bodo nebesa, se ne prebude in nič jih ne vzdrami iz spanja.
13Oj, aby si ma ukryl v hrobe, aby si ma zakryl, dokiaľ by sa neodvrátil tvoj hnev, aby si mi uložil lehotu a potom sa rozpamätal na mňa!
13O da bi me shranil v šeolu, da bi me skril, dokler ne mine jeza tvoja, mi določil rok, in potem se me spomnil!
14Ak zomrie muž, či ešte kedy ožije? Vtedy po všetky dni svojho vojenia budem sa nadejať, dokiaľ len neprijde moja zmena.
14(Ko človek umre, bo li spet živel?) Vse dni, dokler sem v vojni službi, bi hotel čakati, dokler mi ne pride prememba.
15Zavoláš, a ja sa ti ohlásim; budeš túžiť po diele svojich rúk.
15Ti bi poklical, in jaz bi ti odgovoril; tožilo bi se ti po svojih rok stvari.
16Lebo vtedy budeš počítať moje kroky: nebudeš striehnuť na môj hriech.
16Kajti sedaj šteješ korake moje; ne paziš li na greh moj?
17Moje prestúpenie bude zapečatené v uzlíku, a zatrieš moju neprávosť.
17Zapečatena je v zvezku pregreha moja, in še pridevaš h krivici moji.
18Ale teraz ako keď padá vrch, že sa drobí, a skala, keď sa odtrhne od svojho miesta;
18Saj še gora se sesuje in razdrobi in skalovje preperi z mesta svojega,
19voda mrví kamene, a jej lejaky odplavujú prach zeme, tak si zahubil nádej smrteľného človeka.
19vode prevotlijo kamene, njih nalivi odplavijo zemeljski prah: enako uničuješ smrtniku upanje.
20Večne ho premáhaš, a ide ta; mení svoju tvár a tak ho zaháňaš.
20Ti ga ukrotiš za vselej, in odide; ko mu onespodobiš lice, ga pošlješ v grob.
21Či sú potom jeho synovia slávni, nevie o tom, a či sú chatrní, nepozoruje na to.
21Ako so v časti otroci njegovi, on tega ne ve, in so li ponižani, tega ne zazna.Samo meso njegovo občuti ob njem bolečine in duša njegova žaluje v njem.
22Ale jeho telo bolestí spolu s ním, a tak i jeho duša smúti tam spolu s ním.
22Samo meso njegovo občuti ob njem bolečine in duša njegova žaluje v njem.