1Zase odpovedal Job a riekol:
1In Job odgovori in reče:
2Počul som mnoho podobných vecí. Tešitelia na trápenie ste vy všetci.
2Enakih reči sem že slišal veliko; sitni ste vi tolažniki vsi!
3Či už raz bude koniec slovám vetra, alebo čo ťa pobáda, že odpovedáš?
3Je li že konec vetrovitim besedam? ali kaj te draži, da odgovarjaš?
4I ja by som chcel hovoriť tak ako vy! Oj, aby bola vaša duša na mieste mojej duše, chcel by som i ja pospájať slová proti vám a pokývať nad vami svojou hlavou!
4Lahko bi tudi jaz govoril kakor vi! Ako bi duša vaša bila na mojem mestu, lahko bi spletal besede zoper vas in zmajeval z glavo nad vami;
5Nie, ale by som vás posilňoval svojimi ústami, a sústrasť mojich rtov by miernila váš bôľ. -
5rad bi vas krepčal z usti svojimi in usten mojih tolažba naj bi vam lajšala bol.
6Ak hovorím, neumenšuje sa moja bolesť, a keď nechám tak, čo z toho ide odo mňa?
6Ako govorim, se ne ustavi bolečina moja, ako pa molčim, koliko pojemlje?
7Áno, teraz ma znavil; spustošil si, Bože, celú moju družinu
7Res me je že Bog trudnega storil; – opustošil si vso družino mojo.
8a svraštil si ma, čo mi je za svedka, a moja vychudlosť povstala proti mne; svedčí do mojej tvári.
8Trdo si me zgrabil, za pričo zoper mene; in postavila se je proti meni moja shiranost, pričujoč zoper mene.
9Jeho hnev chvace jako dravec a útočí na mňa; škrípe na mňa svojimi zubami; môj protivník ostrí na mňa svoje oči.
9Raztrgal me je v jezi svoji in preganjal, škripal je z zobmi nad menoj; kot nasprotnik moj me ostro gleda z očmi svojimi.
10Roztvárajú na mňa svoje ústa; potupne ma bijú na líce; spolu sa sobrali v plnom počte proti mne.
10Razdrli so usta svoja zoper mene, zasramujoč so me bili v lice, v trumo se zbirajo zoper mene.
11Silný Bôh ma vydal nešľachetníkovi; vrhol ma do rúk bezbožníkom.
11Bog mogočni me je izročil malopridnežem, pahnil me je v roke brezbožnežem.
12Bol som bezpečný a na pokoji, a zdrtil ma a pochytiac ma za šiju roztrepal ma a postavil si ma za terč.
12Užival sem mir, pa me je strl, zgrabil me je za tilnik in me raztrupal, postavil me je za cilj svojim pšicam.
13Obkľúčili ma jeho strelci, rozťal moje ľadviny a nešetril; vylial moju žlč na zem.
13Obkolili so me strelci njegovi, razklal mi je obisti nemilo, na tla je cedil žolč mojo.
14Roztrhol ma jako nejakú stenu, trhlinu na trhlinu; pobehol proti mne sťa nejaký silák.
14Vsekava mi rano za rano, zaganja se vame kakor vojni junak.
15Smútočné vrece som si ušil na svoju zjazvenú kožu a svoj roh som strčil do prachu.
15Raševino sem sešil vrh kože svoje, onečedil sem v prahu rog svoj.
16Moja tvár je rudá od plaču a na mojich mihalniciach tôňa smrti.
16Moj obraz gori od jokanja in na trepalnicah mi je senca smrti –
17Napriek tomu, že nieto nijakej ukrutnosti v mojich rukách, a moja modlitba je čistá.
17dasi ni nasilstva na rokah mojih in je čista molitev moja.
18Oj, zem, nepokry mojej krvi, ani nech nie je miesta môjmu kriku!
18O zemlja, ne zakrij moje krvi, in vpitju mojemu ne bodi počivališča!
19I teraz, hľa, na nebesiach je môj svedok, a ten, kto dosvedčí za mňa, je na výsostiach.
19Ali že sedaj, glej, v nebesih je priča moja in ta, ki zame pričuje, je na višavah.
20Moji priatelia sú mojimi posmievačmi; moje oko slzí k Bohu.
20Moji prijatelji so mi zasmehovalci: moje oko se solzi k Bogu,
21Ale oj, aby sa niekto smel pravotiť za muža s Bohom a syn človeka za svojho blížneho!
21da izvrši pravico za moža proti Bogu in razsodi med sinom človeškim in prijateljem njegovim!Kajti ko mine malo let, odidem po poti, po kateri se ne vrnem več.
22Lebo rokov malý počet ide ku koncu, a pojdem cestou, ktorou sa nikdy nevrátim.
22Kajti ko mine malo let, odidem po poti, po kateri se ne vrnem več.