1Vtedy prestali tí traja mužovia odpovedať Jobovi, pretože bol spravedlivý vo svojich očiach.
1In oni trije možje so nehali odgovarjati Jobu, ker je bil pravičen v svojih očeh.
2Ale tu sa rozpálil hnev Elíhuva, syna Barachéla, Buzitu, z čeľade Rám-ov, na Joba sa rozpálil jeho hnev, pretože ospravedlňoval svoju dušu skôr než Boha.
2Tedaj se vname jeza Elihuju, sinu Barakela, Buzovcu, iz rodovine Ramove; zoper Joba se mu vname jeza, ker je sebe bolj opravičeval nego Boga.
3I na jeho troch priateľov sa rozpálil jeho hnev, pretože nenašli odpovedi a odsudzovali Joba.
3Tudi zoper tri prijatelje njegove se je razsrdil, zato ker niso našli odgovora in so vendar obsojali Joba.
4A Elíhu čakal na Joba i na jeho priateľov slovami, pretože boli starší vekom než on.
4Elihu pa je čakal Joba z besedami, ker oni so bili starejši nego on.
5A vidiac Elíhu, že niet odpovedi v ústach tých troch mužov, rozpálil sa jeho hnev.
5In ko je videl Elihu, da ni bilo odgovora v ustih tistih treh mož, tedaj se mu razvname jeza.
6A tak odpovedal Elíhu, syn Barachéla, Buzitu, a riekol: Ja som mladý vekom, a vy ste starci, preto som sa ostýchal a bál som sa vysloviť s vami to, čo viem,
6In izpregovori Elihu, sin Barakelov, Buzovec, in reče: Mlad sem po letih, vi pa ste starci, zato me je bilo sram in sem se bal vam povedati svoje misli.
7a povedal som: Nech hovorí vek a množstvo rokov, tí nech dajú znať múdrosť.
7Dejal sem: Naj leta govore in visoka starost naj oznani modrost.
8Ale vidím, že je ona Duch Boží v smrteľnom človekovi, a dych Všemohúceho je to, ktorý robí ľudí rozumnými.
8Toda duh v smrtnikih je in dih Vsemogočnega, ki jih dela razumne.
9Nie sú vždy veľkí múdri, ani starci nerozumejú vždycky súdu.
9Priletni niso vselej modri in starci ne umejo vsekdar, kar je prav.
10Preto hovorím: Nože počuj mňa, nech i ja poviem, čo viem!
10Zato pravim: Poslušaj mene, tudi jaz hočem povedati misli svoje.
11Hľa, čakal som na vaše slová; počúval som až na vašu umnosť, dokiaľ nevyzkúmate slov.
11Glejte, čakal sem besed od vas, poslušal sem vašo razsodnost, dokler bi bili iznašli, kar je odgovoriti,
12A bedlivo som vás pozoroval, a hľa, nie je toho, kto by pokarhal Joba, kto by z vás odpovedal na jeho reči.
12in skrbno sem pazil na vas; a glejte, ni ga med vami, ki je prepričal Joba in odgovoril besedam njegovim.
13Aby ste nepovedali: Našli sme múdrosť: Silný Bôh ho bude stíhať, nie človek!
13Nikar torej ne pravite: Našli smo modrost; Bog mogočni ga premore, ne človek!
14Ale Job neobrátil proti mne reči, ale ani mu neodpoviem vašimi slovami.
14Kajti proti meni ni nameril besed; in z vašimi govori mu ne bom odgovarjal.
15Zľakli sa; neodpovedajú viacej; pošly im slová.
15Osupnili so, ne odgovarjajo več, pošle so jim besede.
16A či budem azda čakať, keď nehovoria, keď stoja, neodpovedajú viacej?
16In jaz naj čakam, ker oni ne govore, ker tu stoje in ne odgovarjajo več?
17Odpoviem i ja svoj diel; poviem i ja to, čo viem.
17Odgovoril bom tudi jaz svoj del, tudi jaz povem mnenje svoje.
18Lebo som plný slov; soviera ma duch môjho lona.
18Kajti poln sem besed, pritiska me duh moj v meni.
19Hľa, moja hruď je ako víno, ktoré nemá prieduchu, jako nové kožice, ide sa rozpuknúť.
19Glej, život mi je kakor vino, ki nima duška, kakor novi sodi hoče počiti.
20Budem hovoriť, a uvoľní sa mi; otvorím svoje rty a budem odpovedať.
20Moram govoriti, da se oddahnem, odprem torej ustne svoje in odgovorim!
21Nebudem hľadieť na ničiu osobu ani nebudem pochlebovať človekovi.
21Da bi le z nikomer pristranski ne potegnil! In nobenemu človeku se nočem prilizovati.Saj tudi ne poznam prilizovanja: sicer bi me v kratkem vzel Stvarnik moj.
22Lebo neviem pochlebovať. Rýchle by ma vychvátil ten, ktorý ma učinil!
22Saj tudi ne poznam prilizovanja: sicer bi me v kratkem vzel Stvarnik moj.