1A Job odpovedal a riekol:
1In Job odgovori in reče:
2Oj, aby bola dobre odvážená moja nevoľa, a moje utrpenie, aby razom zdvihli na váhe!
2O da bi se stehtala nevolja moja in da bi na tehtnico položili nesrečo mojo vso!
3Lebo by to bolo teraz ťažšie nad piesok morí, a preto sú aj moje slová nerozmyslené.
3Kajti sedaj je težja nego morski pesek. Zato so bile nepremišljene besede moje.
4Lebo strely Všemohúceho väzia vo mne, ktorých jed pije môj duch; hrôzy Božie postavily sa do šiku proti mne.
4Zakaj pšice Vsemogočnega tiče v meni, katerih strup mora piti duh moj, Božje strahote so postavljene v boj zoper mene.
5Či azda reve divoký osol nad mladistvou trávou? Alebo či ručí vôl nad svojím krmom, slaným a miešaným?
5Ali divji osel riga, kadar ima dosti trave, ali muka vol pri svoji krmi?
6Či sa jie voľačo nechutné bez soli? Či je nejaká chuť v bielku vajca?
6Ali se more jesti neslastno in neslano? ali je okus v jajčjem beljaku?
7A teraz práve to, čoho sa nechcela dotknúť moja duša, je ako mojím pokrmom v nemoci.
7Česar se ni hotelo moji duši dotekniti, to mi je kakor gnusna jed sedaj.
8Oj, aby sa naplnila moja žiadosť, a aby to, čo očakávam, dal Bôh!
8O da bi se zgodila prošnja moja, in da bi mi dal Bog, česar želim:
9Totiž, žeby sa ľúbilo Bohu, aby ma rozdrtil, aby vystrel svoju ruku a vyťal ma!
9da me Bog izvoli streti, da oprosti roko svojo in me odreže!
10A mal by som ešte vždy útechu a vyskočil by som v bolesti, ktorej nešetrí, lebo som nezatajil slov Najsvätejšieho.
10Tako bi mi še ostala tolažba, in radoval bi se v bolečini, ki mi ne prizanaša, da nisem zatajil besede Svetega.
11Čo je moja sila, aby som dúfal, a čo je môj koniec, aby som znášal trpezlivo?
11Kaj je moja moč, da naj stanovitno čakam, in kaj konec moj, da naj ostanem potrpežljiv?
12Či je moja sila silou kameňa? Alebo či je moje telo z medi?
12Trdna li kot kamen je moja moč in meso moje je li iz brona?
13Isté je, že niet pre mňa pomoci vo mne, a to, čo by prospelo, je zahnané odo mňa.
13Ni li pač tako, da nimam pomoči v sebi nobene, in vsaka pospešitev rešenja je daleč od mene?
14Hynúcemu prisluší milosrdenstvo od jeho priateľa, keby hneď i bázeň Všemohúceho bol opustil.
14Prijatelj mora kazati usmiljenje obupujočemu, sicer se odreče strahu Vsegamogočnega.
15Moji bratia zklamali jako potok, jako riečište potokov, ktoré ta pošly,
15Bratje moji so varali kakor hudournik, kakor struga hudournikov, ki se gubé,
16kalné od ľadu, v ktorých sa ukryl sneh;
16ki se kalé od ledu, v katere se zateka sneg.
17v čase, keď sú ožehané slnkom, vysychajú; keď býva horúco, miznú zo svojho miesta.
17Ob času, ko solnce vanje pripeka, presihajo, in ko je vroče, izginejo s svojega kraja.
18Krútia sa stezky ich ciest, odchádzajú na pustinu a hynú.
18Vijejo se semtertja poti njih toka, gredo v puščavo in se razgube.
19Pozrú sa karavány z Témy, putujúce zástupy zo Šeby, ktoré sa nadejaly na ne!
19Gledale so tja karavane iz Teme, potne družbe iz Sabe so upale vanje:
20Budú sa hanbiť, že v ne dúfaly; prijdú až ta a budú sa stydieť!
20osramočene so bile, ker so se zanašale nanje, prišle so do tja, in rdečica jih je oblila.
21Lebo vy ste ním teraz, takým potokom: vidíte strašnú vec a bojíte sa.
21Res, tako ste mi postali v nič; strahoto ste zazrli in se preplašili.
22Či som povedal: Dajte mi!? Alebo: Uplaťte zo svojho majetku za mňa
22Ali sem morda rekel: Dajte mi, ali: Žrtvujte zame darilo od svojega blaga,
23a vysloboďte ma z ruky protivníka a vykúpte ma z ruky ukrutníkov?
23ali: Oprostite me iz pesti zatiralčeve, ali: Odkupite me iz roke silovitnikove?
24Poučte ma, a ja budem mlčať, a vysvetlite mi, v čom som blúdil!
24Poučite me, in molčal bom, in v čem sem se motil, razodenite mi!
25Aké prenikavé sú slová pravdy! Ale čo nakára vaše káranie?!
25Kako krepke so poštene besede! A kaj dokazuje karanje vaše?
26Či zamýšľate kárať slová? Lebo veď do vetra idú slová zúfalého!
26Mislite li grajati besede moje? Saj v veter gredo govori obupujočega!
27Áno, o sirotu hádžete los a jednáte sa o svojho priateľa.
27Še za siroto bi vi vrgli kocko in prodali prijatelja svojega!
28A tak teraz nech sa vám chce pozrieť na mňa, a istotne nebudem luhať do vašej tvári.
28In sedaj se blagovolite ozreti vmé, kajti v lice vam vendar ne bom lagal.
29Vráťte sa, prosím, a zkúste, nech nie je neprávosti! Vráťte sa a zkúste ešte, moja spravedlivosť leží v tom!
29Povrnite se, ne zgodi naj se krivica, da, povrnite se, pravda moja je pravična!Je li nepravičnost na jeziku mojem? ali ne more okus moj razpoznati, kaj je pogubljivo?
30Či je na mojom jazyku neprávosť? Či nerozozná moje ďasno zkazy? -
30Je li nepravičnost na jeziku mojem? ali ne more okus moj razpoznati, kaj je pogubljivo?