1Či nemá človek vojenia na zemi? A jeho dni sú jako dni nájomníka.
1Ni li vojna služba človekovo življenje na zemlji in dnevi njegovi enaki dnevom najemnikovim?
2Jako sluha, ktorý dychtí po tôni, jako nájomník, ktorý túžobne očakáva plat za svoju prácu,
2Kakor si suženj želi sence in kakor najemnik pričakuje mezde:
3tak sú mi nadedené mesiace márnosti a tak mi načítali nocí trápenia.
3tako sem dobil v delež mesece ničemurnosti in trudapolne noči so mi odmenjene.
4Keď ležím, hovorím: Kedyže už vstanem? Ale zase sa tiahne večer, a tak som sýty prehadzovania sa až do mraku.
4Kadar ležem, pravim: Kdaj vstanem? A večer se vleče prepočasno in dosita mi je premetavanja po postelji do svita.
5Moje telo sa odialo červy a kôrou prachu; moja koža sa svraštila a tečie hnisom.
5Moje meso je oblečeno s črvadjo in prašno skorjo, koža se mi grbanči in iznova prepušča gnoj.
6Moje dni sú rýchlejšie ako člnok tkáča a míňajú sa bez nádeje.
6Dnevi moji so hitrejši nego tkalčev čolnek in minevajo brez nade.
7Pamätaj, že môj život je ako vietor; moje oko už viacej neuvidí dobrého;
7Pomni, da je življenje moje sapa! Ne bo zopet sreče gledalo moje oko.
8neuzrie ma oko toho, kto ma vidí; tvoje oči pozrú na mňa, a mňa už nebude.
8Ne bo me gledalo oko tistega, ki me vidi; obrneš li oči svoje vame, ne bo me več!
9Jako zaniká oblak a ide ta, taký je aj ten, kto sostupuje do hrobu; nevyjde zase hore;
9Kakor oblak gine in izgine, tako ne pride več gori, kdor stopi v šeol [T. j. kraj, kjer bivajo duše mrtvih, država smrti, smrtno kraljestvo.];
10nenavráti sa viacej do svojho domu, ani ho viacej nepozná jeho miesto.
10ne vrne se več v hišo svojo, ne pozna ga več kraj njegov.
11Preto ani ja nebudem zdŕžať svoje ústa; hovoriť budem v úzkosti svojho ducha; vravieť budem v horkosti svojej duše.
11Zato ne morem tudi jaz braniti ustom svojim, govoril bom v duha svojega stiski, žaloval v duše svoje bridkosti.
12Či som ja azda morom, či azda morskou obludou, že si postavil proti mne stráž?
12Sem li mar morje ali pošast morska, da si postavil stražo zoper mene?
13Keď poviem: Moja posteľ ma poteší, moja loža pozdvihne v mojom náreku;
13Kadar si rečem: Postelja moja me potolaži, ležišče moje mi pomore trpeti žalovanje:
14vtedy ma strašíš snami a desíš ma videniami,
14tedaj me strašiš s sanjami in s prikaznimi me spravljaš v trepet,
15takže si moja duša volí zaškrtenie, radšej smrť ako také moje kosti.
15da voli duša moja zadušenje in bi rajši bil mrtev nego suho okostje.
16Opovrhujem životom, veď i tak nebudem žiť naveky. Nechaj ma, lebo moje dni sú márnosť.
16Zamrzelo mi je življenje – ne hotel bi živeti vekomaj. Odnehaj! kajti kakor sapa so dnevi moji.
17Čo je smrteľný človek, že ho tak zvelebuješ a že obraciaš k nemu svoje srdce a všímaš si ho?
17Kaj je človek, da ga toliko ceniš in da ga imaš v mislih
18A že ho navštevuješ každého rána, zkúšaš ho každej chvíle?
18in ga vsako jutro obiskuješ in vsak hip izkušaš?
19Jako dlho to bude ešte trvať, čo neodvrátiš odo mňa svojho zraku? Prečo ma nepustíš, aspoň dokiaľ neprehltnem svojej sliny?
19Kako dolgo se ne ozreš stran od mene, ne odnehaš, da požrem svojo slino?
20Zhrešil som; čo ti mám učiniť, ó, ty, ktorý strežieš ľudí? Prečo si si ma postavil za cieľ, aby som bol sám sebe bremenom?
20Ako sem grešil, kaj morem storiti tebi, o opazovalec ljudi! Zakaj si me postavil za cilj svojim pšicam, da sem postal breme samemu sebi?Zakaj ne odpustiš prestopka mojega in ne odpraviš krivice moje? Kajti sedaj ležem v prah, in če me boš iskal jutri, me ne bode.
21A prečo neodpustíš môjho prestúpenia a neodnímeš mojej neprávosti? Lebo teraz už ľahnem do prachu, a keď ma budeš ráno hľadať, nebude ma.
21Zakaj ne odpustiš prestopka mojega in ne odpraviš krivice moje? Kajti sedaj ležem v prah, in če me boš iskal jutri, me ne bode.