¹A stalo sa vo dňoch, keď súdili sudcovia, že povstal hlad v zemi. Vtedy odišiel nejaký muž z Betlehema Júdovho, aby pohostínil v moábskom kraji, on, jeho žena a jeho dvaja synovia.

¹In zgodi se v dneh, ko so sodniki vladali, da nastane lakota v deželi. In neki mož iz Betlehema Judovega odide, da prebiva kot tujec na Moabski poljani, on in žena njegova in dva sinova.

²A meno toho muža bolo Elimelech a meno jeho ženy Naoma a mená jeho dvoch synov Machlón a Kiljon, Efraťania, z Betlehema Júdovho. A prijdúc do moábskeho kraja boli tam.

²Možu pa je bilo ime Elimelek in ženi njegovi Naomi, njegova dva sinova pa sta se imenovala Mahlon in Kiljon, Efratejca iz Betlehema Judovega. In prišli so na Moabsko poljano in bivali ondi.

³A Elimelech, muž Naomin, zomrel, a zostala ona a jej dvaja synovia.

³Elimelek pa, Naomin mož, je umrl, in ona je ostala z dvema sinoma svojima.

⁴A vzali si za ženy Moábänky; meno jednej bolo Orfa a meno druhej Ruť, a bývali tam asi desať rokov.

⁴Ta si vzameta ženi Moabki, eni je bilo ime Orfa in drugi Ruta. In prebivali so ondi blizu deset let.

⁵A zomreli aj oni obidvaja, Machlón a Kiljon. A tak zostala žena sama po oboch svojich deťoch a po svojom mužovi.

⁵Potem umrjeta obadva, Mahlon in Kiljon, in žena ostane za dvema sinoma svojima in za možem svojim.

⁶Potom vstala ona i jej nevesty, aby sa navrátila z moábskeho kraja, pretože počula tam v moábskom kraji, že Hospodin navštívil svoj ľud dajúc mu zase chleba.

⁶Tedaj vstane ona z dvema snahama svojima, da bi se povrnila z Moabske poljane; slišala je namreč v kraju moabskem, da je GOSPOD obiskal ljudstvo svoje, ko mu je dal kruha.

⁷Keď vyšla z miesta, na ktorom bola, aj obe jej nevesty s ňou, išly svojou cestou, aby sa navrátily do zeme Júdovej.

⁷Odpravi se torej iz mesta, kjer je bivala, in ž njo dve snahi njeni, in nastopijo pot, da se vrnejo v deželo Judovo.

⁸A Naoma riekla obom svojim nevestám: Iďte, navráťte sa každá do domu svojej matky. Hospodin nech učiní s vami milosrdenstvo, jako ste aj vy učinily so zomrelými i so mnou.

⁸In Naomi reče dvema snahama svojima: Pojdita in vrnita se, vsaka v svoje matere hišo! GOSPOD stóri vama milost, kakor ste jo storili mrtvima in meni.

⁹Hospodin nech vám dá, aby ste našly odpočinok každá v dome svojho muža! A bozkala ich. Na to pozdvihly svoj hlas a plakaly.

⁹Daj vama GOSPOD, da najdeta pokoj, vsaka v svojega moža hiši. In ju poljubi. Oni pa povzdigneta glas svoj in jočeta.

¹⁰A povedaly jej: Nie, ale s tebou sa vrátime k tvojmu ľudu.

¹⁰In ji rečeta: Nikar, ampak vrneva se s teboj k ljudstvu tvojemu.

¹¹Ale Naoma riekla: Vráťte sa, moje dcéry. Načo by ste išly so mnou? Či azda budem mať ešte synov, aby boli vašimi mužmi?

¹¹Naomi pa reče: Vrnita se, hčerki moji! Čemu bi hoteli z menoj iti? Nosim li še sinove v telesu svojem, ki bi vam bili možje?

¹²Vráťte sa, moje dcéry, odídite, lebo som už pristará na vydaj. A keby som aj povedala, že mám nádej a vydala by som sa ešte tejto noci, a keby som aj porodila synov,

¹²Vrnita se, hčerki moji, in pojdita! Prestara sem že, da bi vzela moža. In ko bi tudi rekla: Upam, da dobim še to noč moža in porodim sinove,

¹³či by ste na to čakaly, až by dorástli? Či preto by ste sa zdŕžaly, aby ste sa nevydaly? Nie, moje dcéry, lebo mne je o veľa trpkejšie ako vám, pretože ruka Hospodinova vyšla proti mne.

¹³bosta li hoteli čakati, dokler odrastejo? hočeta li zaradi njih odlašati, da ne bi vzeli moža? Ne, hčerki moji! zakaj meni je veliko bridkejše nego vama, ker roka GOSPODOVA je iztegnjena zoper mene.

¹⁴Vtedy pozdvihnúc svoj hlas znova plakaly. A Orfa bozkala svoju svokru a odišla, ale Ruť sa jej držala.

¹⁴In oni povzdigneta glas svoj in jočeta še bolj. Orfa pa poljubi taščo svojo in odide. A Ruta se je oklene.

¹⁵A Naoma riekla: Hľa, tvoja švagriná sa vrátila ku svojmu ľudu a ku svojim bohom, vráť sa za svojou švagrinou!

¹⁵Ona pa reče: Glej, jetrva tvoja se je vrnila k svojemu ljudstvu in k svojemu bogu; vrni se tudi ti za jetrvo svojo!

¹⁶Ale Ruť riekla: Nenúť ma, aby som ťa opustila a vrátila sa od teba zpät; lebo kam ty pojdeš, ta pojdem i ja, a kde ty budeš bývať, tam budem bývať i ja; tvoj ľud môj ľud a tvoj Bôh môj Bôh.

¹⁶Ruta odgovori: Nikar me ne sili, da te zapustim in se obrnem, da ne bi šla za teboj! Ker kamor ti greš, hočem iti tudi jaz, in kjerkoli ostaneš, ostanem tudi jaz: tvoje ljudstvo je ljudstvo moje, in tvoj Bog je moj Bog!

¹⁷Kde ty zomrieš, tam zomriem i ja, a tam budem i pochovaná. Nech mi tak učiní Hospodin a tak nech pridá, že iba smrť ma odlúči od teba.

¹⁷Kjer umrješ, umrjem tudi jaz in ondi hočem biti pokopana. GOSPOD mi stóri to in ono, če sama smrt ne loči mene in tebe.

¹⁸A keď videla, že pevne stojí na tom, že pojde s ňou, prestala jej hovoriť a odhovárať ju.

¹⁸Ko torej vidi, da se je trdno namenila iti ž njo, neha jo odvračati.

¹⁹A tak išly obe spolu, až prišly do Betlehema. A stalo sa, keď prišly do Betlehema, že sa vzrušilo celé mesto pre ne, a vravely: Či je to tá Naoma?

¹⁹In šli sta obedve, da sta dospeli v Betlehem. In zgodi se, ko prideta v Betlehem, da se vznemiri zanju vse mesto, in žene so dejale: Je li ta Naomi?

²⁰A ona im riekla: Nevolajte ma Naoma, ale ma volajte Mara, lebo ma veľkou horkosťou naplnil Všemohúci.

²⁰Ona pa reče: Ne imenujte me Naome [T. j. radost.], ampak kličite me Maro [T. j. bridkost.], ker me je Vsegamogočni prenapolnil z bridkostjo!

²¹Ja som odišla plná, a Hospodin ma navrátil prázdnu. Prečo by ste ma volaly Naoma, keď Hospodin svedčí proti mne, a Všemohúci mi učinil zlé?

²¹Polna sem šla odtod, a prazno me je pripeljal domov GOSPOD. Zakaj mi pravite Naomi, ker me je ponižal GOSPOD in Vsegamogočni mi hudo storil?Tako se je vrnila Naomi in ž njo Ruta Moabka, njena snaha, ki je odšla z Moabske poljane; in dospeli sta v Betlehem, prav ko se je ječmenova žetev začela.

²²A tak sa navrátila Naoma a Ruť, Moábänka, jej nevesta, s ňou, ktorá sa navrátila z moábskeho kraja. A prišly do Betlehema, keď začínali žať jačmene.

²²Tako se je vrnila Naomi in ž njo Ruta Moabka, njena snaha, ki je odšla z Moabske poljane; in dospeli sta v Betlehem, prav ko se je ječmenova žetev začela.