1In odgovori Elifaz Temančan in reče:
1Kaj ekparolis Elifaz, la Temanano, kaj diris:
2Če poskusimo govoriti s teboj, morda ti bo nadležno? Ali kdo se more zdržati govora?
2Se oni provos diri al vi vorton, tio eble estos por vi turmenta? Sed kiu povas deteni sin de parolado?
3Glej, mnoge si učil in trudne roke si krepčal.
3Jen vi multajn instruis, Kaj manojn senfortigxintajn vi refortigis;
4Besede tvoje so bodrile omahujoče, in šibeča se kolena si utrjeval.
4Falantojn restarigis viaj vortoj, Kaj fleksigxantajn genuojn vi fortigis;
5A ker je sedaj nad tebe prišlo, ti je bridko, in ker je tebe zadelo, si se prestrašil.
5Kaj nun, kiam tio trafis vin, vi perdis la forton; GXi ektusxis vin, kaj vi ektimis.
6Ni li tvoja bogaboječnost upanje tvoje in popolnost potov tvojih nada tvoja?
6CXu ne via timo antaux Dio estas via konsolo? CXu la virteco de viaj vojoj ne estas via espero?
7Spomni se, prosim te, kdo je kdaj poginil nedolžen, kje so zatrli poštenjake?
7Rememoru do, cxu pereis iu senkulpa? Kaj kie virtuloj estis ekstermitaj?
8Kolikor sem videl jaz: tisti, ki orjejo krivico in sejejo nesrečo, jo tudi žanjejo.
8Kiel mi vidis, tiuj, kiuj plugis pekojn kaj semis malbonagojn, Tiuj ilin rikoltas;
9Od diha Božjega ginejo, in sapa jeze njegove jih pokončava.
9De la ekblovo de Dio ili pereas, Kaj de la ekspiro de Lia kolero ili malaperas.
10Rjovenje leva, glas ljutega leva utihne, in zobje levičevi bodo strti;
10La kriado de leono kaj la vocxo de leopardo silentigxis, Kaj la dentoj de junaj leonoj rompigxis;
11krepek lev pogine, ker nima plena, in levinjina mladina se mora razkropiti.
11Leono pereis pro manko de mangxajxo, Kaj idoj de leonino diskuris.
12In mene je skrivoma došla beseda, uho moje je ujelo njeno šepetanje;
12Kaj al mi kasxe alvenis vorto, Kaj mia orelo kaptis parteton de gxi.
13v premišljevanju, ki ga sprožijo nočne prikazni, ko trdno spanje objema ljudi:
13Dum meditado pri la vizioj de la nokto, Kiam profunda dormo falas sur la homojn,
14strah me je obšel in trepet, in vse kosti moje so se pretresle;
14Atakis min teruro kaj tremo, Kaj cxiuj miaj ostoj eksentis timon.
15kajti duh je šel mimo mene – vstali so pokoncu lasje telesa mojega.
15Kaj spirito traflugis antaux mi, Kaj la haroj sur mia korpo rigidigxis.
16Ustopil se je, a nisem mu spoznal obraza, podoba mi je bila pred očmi, šepet in glas sem začul:
16Staris bildo antaux miaj okuloj, sed mi ne povis rekoni gxian aspekton; Estis silento, kaj mi ekauxdis vocxon, dirantan:
17„Je li smrtnik pravičen pred Bogom ali mož čist pred Stvarnikom svojim?
17CXu homo estas pli justa ol Dio? CXu viro estas pli pura ol lia Kreinto?
18Glej, hlapcem svojim ne upa in angele svoje lahko okrivi zmote:
18Vidu, al Siaj servantoj Li ne konfidas, Kaj Siajn angxelojn Li trovas mallauxdindaj:
19koliko bolj one, ki prebivajo v ilovih hišah, ki jim je podlaga v prahu, ki jih je lahko zatreti kakor molje!
19Des pli koncerne tiujn, Kiuj logxas en argilaj dometoj, Fonditaj sur tero, Kaj kiujn formangxas vermoj.
20Od jutra do večera se stro, in preden kdo opazi, izginejo za vekomaj.Ni li tako? Ko se jim izdere vrv, ki veže njih šator telesni, umirajo, in to brez modrosti.“
20De la mateno gxis la vespero ili disfalas, Pereas por cxiam, kaj neniu tion atentas.
21Ni li tako? Ko se jim izdere vrv, ki veže njih šator telesni, umirajo, in to brez modrosti.“
21La fadeno de ilia vivo estas distrancxita; Ili mortas, kaj ne en sagxeco.