¹Človek, rojen iz žene, je kratkih dni in dosita ima nadlog,

¹ Boro kaŋ wayboro ga hay, a jirbey ya ikaynayaŋ no, Toonante mo no nda taabi.

²je kakor cvetka, ki se dvigne iz popka, pa uvene, in beži kakor senca in nima obstanka.

² Tuuri boosi cine no a ga bangay, A ga ye ka lakaw koyne. Sanda mate kaŋ cine bi go no, A ga bisa, a si duumi bo.

³In nad takim še odpiraš oko svoje, in mene vodiš v sodbo s seboj?

³ To, woone dumi boŋ no ni ga ni mo sinji, wala? Ni ga konda ay, iri ma ciiti nda care no?

⁴O, da bi kdaj prišel čist iz nečistega! Niti eden!

⁴ May no ga hin ka hari hanno kaa haŋ kaŋ si hanan ra? A koy si no!

⁵Ker so torej določeni njegovi dnevi in meseci po številu pri tebi, ker si mu napravil meje, ki jih ne sme prestopiti:

⁵ Za kaŋ ni na boro jirbey waadu a se, A handey lasaabuyaŋo mo go ni do, Ni na hirri daŋ a se mo kaŋ a si hin ka bisa a gaa.

⁶ozri se stran od njega, da dobi pokoj, dokler ne dokonča kakor najemnik dneva svojega.

⁶ Kala ni ma ni boŋ bare a se, a ma fulanzam, Hal a ma nga zaaro kubandi, Sanda boro kaŋ goono ga sufuray goy te.

⁷Kajti za drevo je upanje: če ga posekajo, zopet požene odrastke, in njegovo mladje ne prestane.

⁷ Tuuri kaŋ i pati, I ga du ka laakal dake a gaa hal a ga te kobto koyne, Daahir kay, i si jaŋ a gaa kobto kaynayaŋ.

⁸Ko se v zemlji mu postara korenina in mu parobek umira v prahu,

⁸ Baa day kaŋ a kaajey zeen ganda, A tiksa mo bu noodin laabo ra,

⁹da le začuti duh vode, vnovič ozeleni in požene veje kakor mlada sajenica.

⁹ Kulu nda yaadin hari kaani maayaŋ do no a ga te kobto, Ka kambayaŋ salle sanda tuuri cindey.

¹⁰Mož pa umre in leži strt, človek izpusti duha, in kje je?

¹⁰ Amma Adam-ize wo, a ga bu no, ka kani ganda. Oho, a ga nga fulanzama taŋ, man no a go koyne?

¹¹Kakor se voda razteče iz jezera in reka usahne in se posuši,

¹¹ Sanda mate kaŋ cine hari ga ziji ka daray teeko ra, Wala sanda gooru kaŋ koogu cine, A haro ga sundu ka ban,

¹²tako leže človek in ne vstane; dokler bodo nebesa, se ne prebude in nič jih ne vzdrami iz spanja.

¹² Yaadin cine no boro mo ga kani, Kaŋ a si ye ka tun koyne. A si ye ka mo hay koyne, kala beeney ma ban. I s'a tunandi nga jirbo gaa mo.

¹³O da bi me shranil v šeolu, da bi me skril, dokler ne mine jeza tvoja, mi določil rok, in potem se me spomnil!

¹³ Hala day ni yadda, doŋ m'ay tugu Alaahara ra, M'ay tugu hala waati kaŋ ni futa bisa. Ma zaari kosu ay se mo, gaa i ma ye ka fongu ay gaa.

¹⁴(Ko človek umre, bo li spet živel?) Vse dni, dokler sem v vojni službi, bi hotel čakati, dokler mi ne pride prememba.

¹⁴ Da boro bu, a ga ye ka funa koyne, wala? Ay tangami jirbey kulu kala ya batu, Hala waati kaŋ ni n'ay barmay.

¹⁵Ti bi poklical, in jaz bi ti odgovoril; tožilo bi se ti po svojih rok stvari.

¹⁵ Ni ga ce, ay mo ga tu ni se. Ni ga yalla-yalla nda ni kambe goyey.

¹⁶Kajti sedaj šteješ korake moje; ne paziš li na greh moj?

¹⁶ Amma sohõ ni go g'ay gana, ce daara fo-fo. Manti ni goono g'ay guna no, Zama ni m'ay zunubo fonnay?

¹⁷Zapečatena je v zvezku pregreha moja, in še pridevaš h krivici moji.

¹⁷ Ni n'ay taalo daabu zika ra, Ni g'ay laala daabu-daabu mo.

¹⁸Saj še gora se sesuje in razdrobi in skalovje preperi z mesta svojega,

¹⁸ Amma tondi kuuku kaŋ kaŋ, kal a ma halaci. I ga tondi daari hibandi ka kaa nga nango ra.

¹⁹vode prevotlijo kamene, njih nalivi odplavijo zemeljski prah: enako uničuješ smrtniku upanje.

¹⁹ Hari zuru do haray tond'ize yaŋ ga barmay, Hari yaa mo ga ganda laabo nyun ka kusa ku, Yaadin cine no ni mo, ni ga boro beeje wi.

²⁰Ti ga ukrotiš za vselej, in odide; ko mu onespodobiš lice, ga pošlješ v grob.

²⁰ Ni bis'a gaabi duumi, kal a ma ban. Ni g'a moyduma barmay k'a sallama.

²¹Ako so v časti otroci njegovi, on tega ne ve, in so li ponižani, tega ne zazna.Samo meso njegovo občuti ob njem bolečine in duša njegova žaluje v njem.

²¹ A izey ga du beeray, amma nga ya s'a bay. I ga di kayna mo, a si bay a gaa.

²²Samo meso njegovo občuti ob njem bolečine in duša njegova žaluje v njem.

²² Nga boŋ se no a ga maa doori nga gaahamo ra, Nga boŋ se mo no a bine ga sara.»