1In Job je nadaljeval govor svoj in rekel:
1Åter hov Job upp sin röst och kvad:
2O da bi bil še kakor v nekdanjih mesecih, kakor v dneh, ko me je Bog varoval,
2Ack att jag vore såsom i forna månader, såsom i de dagar då Gud gav mig sitt beskydd,
3ko mi je svetilnica njegova sijala nad glavo in ko sem pri njegovi luči hodil po temi;
3då hans lykta sken över mitt huvud och jag vid hans ljus gick fram genom mörkret!
4kakor sem bil v dneh zrelosti svoje, ko je bilo prijateljstvo Božje nad šatorom mojim,
4Ja, vore jag såsom i min mognads dagar, då Guds huldhet vilade över min hydda,
5ko je bil še Vsemogočni z menoj, otroci moji okoli mene;
5då ännu den Allsmäktige var med mig och mina barn stodo runt omkring mig,
6ko sem si umival noge v smetani in je skala poleg mene izlivala potoke olja!
6då mina fötter badade i gräddmjölk och klippan invid mig göt ut bäckar av olja!
7Ko sem šel skozi vrata v mesto, stol svoj si postavil na ulici,
7När jag då gick upp till porten i staden och intog mitt säte på torget,
8mladeniči so me videli in se skrili, in starci so se vzdignili in stali,
8då drogo de unga sig undan vid min åsyn, de gamla reste sig upp och blevo stående.
9knezi so zadrževali besede, položivši roko na usta svoja,
9Då höllo hövdingar tillbaka sina ord och lade handen på munnen;
10plemenitnikov glas je onemel in jezik se jim je k nebesu prilepil.
10furstarnas röst ljöd då dämpad, och deras tunga lådde vid gommen.
11Ker ko je uho slišalo o meni, je blagrovalo mene, in ko me je oko videlo, je pričalo zame.
11Ja, vart öra som hörde prisade mig då säll, och vart öga som såg bar vittnesbörd om mig;
12Zakaj otel sem ubožca, ki je vpil za pomoč, in siroto, ki ji ni bilo pomočnika.
12ty jag räddade den betryckte som ropade, och den faderlöse, den som ingen hjälpare hade.
13Blagoslov tistega, ki bi bil skoro poginil, je prišel nadme, in srce vdove sem spravil v radostno petje.
13Den olyckliges välsignelse kom då över mig, och änkans hjärta uppfyllde jag med jubel.
14Oblačil sem pravičnost – bila mi je v obleko, in gorečnost za pravico mi je bila kakor plašč in venec.
14I rättfärdighet klädde jag mig, och den var såsom min klädnad; rättvisa bar jag såsom mantel och huvudbindel.
15Slepcu sem bil oko in noga hromcu.
15Ögon blev jag då åt den blinde, och fötter var jag åt den halte.
16Oče sem bil potrebnim in pravdo tistega, ki ga nisem poznal, sem preiskoval.
16Jag var då en fader för de fattiga, och den okändes sak redde jag ut.
17Strl sem nepravičniku kočnike in zobom njegovim sem iztrgal plen.
17Jag krossade den orättfärdiges käkar och ryckte rovet undan hans tänder.
18Zato sem dejal: V gnezdu svojem bom umrl in pomnožim kakor pesek dni svoje.
18Jag tänkte då: »I mitt näste skall jag få dö, mina dagar skola bliva många såsom sanden.
19Korenina moja se bo raztezala kraj vode in rosa bo nočevala na mojem vejevju;
19Min rot ligger ju öppen för vatten, och i min krona faller nattens dagg.
20slava moja ostane vedno nova pri meni in lok moj se bo pomlajeval v roki moji.
20Min ära bliver ständigt ny, och min båge föryngras i min hand.»
21Mene so poslušali in čakali in molče na uho vlekli moj svet.
21Ja, på mig hörde man då och väntade, man lyssnade under tystnad på mitt råd.
22Po mojih besedah ni nihče govoril, in govorjenje moje je nanje kapljalo.
22Sedan jag hade talat, talade ingen annan; såsom ett vederkvickande flöde kommo mina ord över dem.
23Čakali so me kakor dežja in odpirali usta svoja kakor zemlja, hrepeneč po poznem dežju.
23De väntade på mig såsom på regn, de spärrade upp sina munnar såsom efter vårregn.
24Nasmehljaval sem se jim, kadar so obupavali, in svetlobe obličja mojega niso mogli omračiti.Rad sem krenil na pot k njim in sedel kot glava, in stoloval sem pri njih kakor kralj med vojsko, kot tisti, ki tolaži žalujoče.
24När de misströstade, log jag emot dem, och mitt ansiktes klarhet kunde de icke förmörka.
25Rad sem krenil na pot k njim in sedel kot glava, in stoloval sem pri njih kakor kralj med vojsko, kot tisti, ki tolaži žalujoče.
25Täcktes jag besöka dem, så måste jag sitta främst; jag tronade då såsom en konung i sin skara, lik en man som har tröst för de sörjande.