1Da, ob tem mi srce trepeta in poskakuje s svojega mesta.
1Ja, vid sådant förskräckes mitt hjärta, bävande spritter det upp.
2Čujte, čujte glasu Njegovega hrum in šumljanje, ki prihaja iz ust Njegovih!
2Hören, hören huru hans röst ljuder vred, hören dånet som går ut ur hans mun.
3Pod vsa nebesa ga pošilja in blisk svoj do robov zemlje.
3Han sänder det åstad, så långt himmelen når, och sina ljungeldar bort till jordens ändar.
4Za bliskom rjove grom; On grmi z veličastnim glasom svojim in ne zadržuje bliskov, ko se čuje glas Njegov.
4Efteråt ryter så dånet, när han dundrar med sin väldiga röst; och på ljungeldarna spar han ej, då hans röst låter höra sig.
5Bog mogočni grmi čudovito z glasom svojim, velike dela reči, ki jih ne razumemo.
5Ja, underbart dundrar Gud med sin röst, stora ting gör han, utöver vad vi förstå.
6Zakaj snegu veli: Padaj na zemljo! enako nalivu in silnim ploham svojim.
6Se, åt snön giver han bud: »Fall ned till jorden», så ock åt regnskuren, åt sitt regnflödes mäktiga skur.
7Vsakemu človeku zapečati roko, da bi vsi ljudje spoznali delo Njegovo.
7Därmed fjättrar han alla människors händer, så att envar som han har skapat kan lära därav.
8Tedaj gre zver v svoja skrivališča in ostaja v svojih brlogih.
8Då draga sig vilddjuren in i sina gömslen, och i sina kulor lägga de sig till ro.
9Iz hrama na jugu prihaja vihar, od severa pa mraz.
9Från Stjärngemaket kommer då storm och köld genom nordanhimmelens stjärnor;
10Po dihu Boga mogočnega se naredi mraz in široke vode se stisnejo.
10med sin andedräkt sänder Gud frost, och de vida vattnen betvingas.
11Z množino mokrote obtežuje oblake, daleč razprostira oblake strelonosne.
11Skyarna lastar han ock med väta och sprider omkring sina ljungeldsmoln.
12Pod Njegovim vodstvom se zasukajo, da opravijo, karkoli jim zapove, nad površjem obseljene zemlje,
12De måste sväva än hit, än dit, alltefter hans rådslut och de uppdrag de få, vadhelst han ålägger dem på jordens krets.
13bodisi, da jim veli izprazniti se v šibo, če je treba zemlji Njegovi, ali v dokaz Njegove milosti.
13Än är det som tuktoris, än med hjälp åt hans jord, än är det med nåd som han låter dem komma.
14Čuj to, Job, stoj in opazuj čudovita dela Boga mogočnega!
14Lyssna då härtill, du Job; stanna och betänk Guds under.
15Veš li, kako Bog obtežava oblake svoje in veli sijati njih svetlobi?
15Förstår du på vad sätt Gud styr deras gång och låter ljungeldarna lysa fram ur sina moln?
16Umeš li plavanje in valovanje oblakov, čudovita dela tistega, ki je popoln v znanju?
16Förstår du lagen för skyarnas jämvikt, den Allvises underbara verk?
17Ti, ki ti obleka postane gorka, kadar jug vleče po zemlji,
17Förstår du huru kläderna bliva dig så heta, när han låter jorden domna under sunnanvinden?
18moreš li ti kakor On razpeti nebeški obok, da trdno stoji kakor zlito zrcalo?
18Kan du välva molnhimmelen så som han, så fast som en spegel av gjuten metall?
19Poúči nas, kaj naj Mu rečemo? Mi ne moremo urediti besed zaradi tmine.
19Lär oss då vad vi skola säga till honom; för vårt mörkers skull hava vi intet att lägga fram.
20Ali naj se Mu oznani, da hočem govoriti? Kdo bo li želel, da bo uničen?
20Ej må det bebådas honom att jag vill tala. Månne någon begär sitt eget fördärv?
21Sedaj sicer ne vidimo luči, ki na oblake svetlo sije, a veter potegne in jih očisti.
21Men synes icke redan skenet? Strålande visar han sig ju mellan skyarna, där vinden har gått fram och sopat dem undan.
22Od severa prihaja zlat lesk – okoli Boga je strašna veličast;
22I guldglans kommer han från norden. Ja, Gud är höljd i fruktansvärt majestät;
23Vsemogočnega ne moremo doseči, prevzvišen je v moči; a v sodbi in v obili pravičnosti nikomur ne dela sile.Zato se ga boje ljudje; on se ne ozira na nikogar, kakorkoli je modrega srca.
23den Allsmäktige kunna vi icke fatta, honom som är så stor i kraft, honom som ej kränker rätten, ej strängaste rättfärdighet.
24Zato se ga boje ljudje; on se ne ozira na nikogar, kakorkoli je modrega srca.
24Fördenskull frukta människorna honom; men de självkloka -- dem alla aktar han ej på.