1Pridite, veselo pevajmo GOSPODU, ukajmo skali zveličanja svojega!
1Kommen, låtom oss höja glädjerop till HERREN, jubel till vår frälsnings klippa.
2Pojdimo pred obličje njegovo s hvalo, psalme pojoč mu ukajmo.
2Låtom oss träda fram för hans ansikte med tacksägelse och höja jubel till honom med lovsånger.
3Zakaj velik Bog mogočni je GOSPOD in velik kralj nad vse bogove.
3Ty HERREN är en stor Gud, en stor konung över alla gudar.
4V roki njegovi so podstave zemlje in v njegovi oblasti višine gorá.
4Han har jordens djup i sin hand, och bergens höjder äro hans;
5Njegovo je morje, on ga je naredil, in suho zemljo so ustvarile roke njegove.
5hans är havet, ty han har gjort det, och hans händer hava danat det torra.
6Pridite, priklonimo se in padimo na tla, pripognimo kolena pred GOSPODOM, ki nas je ustvaril!
6Kommen, låtom oss tillbedja och nedfalla, låtom oss knäböja för HERREN, vår skapare.
7Zakaj on je Bog naš, mi pa ljudstvo paše njegove in čreda vodbe njegove. Danes če slišite glas njegov,
7Ty han är vår Gud, och vi äro det folk som han har till sin hjord, vi äro får som stå under hans vård.
8nikar ne zakrknite srca svojega kakor v prepiru [Hebr. v Meribi.], kakor ob dnevi izkušnjave [Hebr. Masa.] v puščavi,
8O att I villen i dag höra hans röst! Förhärden icke edra hjärtan såsom i Meriba, såsom på Massas dag i öknen,
9ko so me izkušali očetje vaši; izkušnjo so mi napravili, dasi so videli dela moja.
9där edra fäder frestade mig, där de prövade mig, fastän de hade sett mina verk.
10Štirideset let sem imel težave s tistim rodom in sem rekel: Ljudstvo je srca tavajočega. A oni niso spoznali potov mojih.Zatorej sem prisegel v jezi svoji: Nikakor ne pridejo v pokoj moj!
10I fyrtio år var det släktet mig till leda, och jag sade: »De äro ett folk som far vilse med sitt hjärta, och de vilja icke veta av mina vägar.»
11Zatorej sem prisegel v jezi svoji: Nikakor ne pridejo v pokoj moj!
11Så svor jag då i min vrede: »De skola icke komma in i min vila.»