1EL HOMBRE nacido de mujer, Corto de días, y harto de sinsabores:
1Človek, rojen iz žene, je kratkih dni in dosita ima nadlog,
2Que sale como una flor y es cortado; Y huye como la sombra, y no permanece.
2je kakor cvetka, ki se dvigne iz popka, pa uvene, in beži kakor senca in nima obstanka.
3¿Y sobre éste abres tus ojos, Y me traes á juicio contigo?
3In nad takim še odpiraš oko svoje, in mene vodiš v sodbo s seboj?
4¿Quién hará limpio de inmundo? Nadie.
4O, da bi kdaj prišel čist iz nečistega! Niti eden!
5Ciertamente sus días están determinados, y el número de sus meses está cerca de ti: Tú le pusiste términos, de los cuales no pasará.
5Ker so torej določeni njegovi dnevi in meseci po številu pri tebi, ker si mu napravil meje, ki jih ne sme prestopiti:
6Si tú lo dejares, él dejará de ser: Entre tanto deseará, como el jornalero, su día.
6ozri se stran od njega, da dobi pokoj, dokler ne dokonča kakor najemnik dneva svojega.
7Porque si el árbol fuere cortado, aún queda de él esperanza; retoñecerá aún, Y sus renuevos no faltarán.
7Kajti za drevo je upanje: če ga posekajo, zopet požene odrastke, in njegovo mladje ne prestane.
8Si se envejeciere en la tierra su raíz, Y su tronco fuere muerto en el polvo,
8Ko se v zemlji mu postara korenina in mu parobek umira v prahu,
9Al percibir el agua reverdecerá, Y hará copa como planta.
9da le začuti duh vode, vnovič ozeleni in požene veje kakor mlada sajenica.
10Mas el hombre morirá, y será cortado; Y perecerá el hombre, ¿y dónde estará él?
10Mož pa umre in leži strt, človek izpusti duha, in kje je?
11Las aguas de la mar se fueron, Y agotóse el río, secóse.
11Kakor se voda razteče iz jezera in reka usahne in se posuši,
12Así el hombre yace, y no se tornará á levantar: Hasta que no haya cielo no despertarán, Ni se levantarán de su sueño.
12tako leže človek in ne vstane; dokler bodo nebesa, se ne prebude in nič jih ne vzdrami iz spanja.
13Oh quién me diera que me escondieses en el sepulcro, Que me encubrieras hasta apaciguarse tu ira, Que me pusieses plazo, y de mí te acordaras!
13O da bi me shranil v šeolu, da bi me skril, dokler ne mine jeza tvoja, mi določil rok, in potem se me spomnil!
14Si el hombre muriere, ¿volverá á vivir? Todos los días de mi edad esperaré, Hasta que venga mi mutación.
14(Ko človek umre, bo li spet živel?) Vse dni, dokler sem v vojni službi, bi hotel čakati, dokler mi ne pride prememba.
15Aficionado á la obra de tus manos, Llamarás, y yo te responderé.
15Ti bi poklical, in jaz bi ti odgovoril; tožilo bi se ti po svojih rok stvari.
16Pues ahora me cuentas los pasos, Y no das tregua á mi pecado.
16Kajti sedaj šteješ korake moje; ne paziš li na greh moj?
17Tienes sellada en saco mi prevaricación, Y coacervas mi iniquidad.
17Zapečatena je v zvezku pregreha moja, in še pridevaš h krivici moji.
18Y ciertamente el monte que cae se deshace, Y las peñas son traspasadas de su lugar;
18Saj še gora se sesuje in razdrobi in skalovje preperi z mesta svojega,
19Las piedras son desgastadas con el agua impetuosa, Que se lleva el polvo de la tierra: de tal manera haces tú perecer la esperanza del hombre.
19vode prevotlijo kamene, njih nalivi odplavijo zemeljski prah: enako uničuješ smrtniku upanje.
20Para siempre serás más fuerte que él, y él se va; Demudarás su rostro, y enviaráslo.
20Ti ga ukrotiš za vselej, in odide; ko mu onespodobiš lice, ga pošlješ v grob.
21Sus hijos serán honrados, y él no lo sabrá; O serán humillados, y no entenderá de ellos.
21Ako so v časti otroci njegovi, on tega ne ve, in so li ponižani, tega ne zazna.Samo meso njegovo občuti ob njem bolečine in duša njegova žaluje v njem.
22Mas su carne sobre él se dolerá, Y entristecerse ha en él su alma.
22Samo meso njegovo občuti ob njem bolečine in duša njegova žaluje v njem.