1Oración de Moisés varón de Dios. SEÑOR, tú nos has sido refugio En generación y en generación.
1{Molitev Mojzesa, moža Božjega.} O Gospod, ti si nam bil prebivališče od roda do roda.
2Antes que naciesen los montes Y formases la tierra y el mundo, Y desde el siglo y hasta el siglo, tú eres Dios.
2Ko niso bile še rojene gore in nisi bil naredil zemlje in vesoljnega sveta, da, od vekomaj do vekomaj si ti Bog mogočni.
3Vuelves al hombre hasta ser quebrantado, Y dices: Convertíos, hijos de los hombres.
3Pripraviš človeka, da razpade v prah, in veliš: Povrnite se, otroci človeški!
4Porque mil años delante de tus ojos, Son como el día de ayer, que pasó, Y como una de las vigilias de la noche.
4Zakaj tisoč let je v tvojih očeh kakor včerajšnji dan, ko je minil, in kakor čas ponočne straže.
5Háceslos pasar como avenida de aguas; son como sueño; Como la hierba que crece en la mañana:
5Kakor s povodnijo jih pokončavaš, kot spanje so; zjutraj so kakor trava, ki vnovič poganja.
6En la mañana florece y crece; A la tarde es cortada, y se seca.
6Zjutraj cvete in poganja, zvečer jo pokose in usahne.
7Porque con tu furor somos consumidos, Y con tu ira somos conturbados.
7Kajti ginemo od jeze tvoje in vsled srda tvojega smo preplašeni.
8Pusiste nuestras maldades delante de ti, Nuestros yerros á la luz de tu rostro.
8Pred oči svoje si postavil krivice naše, skrivnosti naše v luč obličja svojega.
9Porque todos nuestros días declinan á causa de tu ira; Acabamos nuestros años como un pensamiento.
9Kajti vsi dnevi naši minevajo v srdu tvojem, leta nam prelete kot misel.
10Los días de nuestra edad son setenta años; Que si en los más robustos son ochenta años, Con todo su fortaleza es molestia y trabajo; Porque es cortado presto, y volamos.
10Dnevi naših let – vseh jih je sedemdeset let ali, ako smo prav krepki, osemdeset let; in kar je naš ponos v njih, je le trud in težava; zakaj hitro vse poteče in mi odletimo.
11¿Quién conoce la fortaleza de tu ira, Y tu indignación según que debes ser temido?
11A kdo spoznava jeze tvoje moč in tvoj srd, boječ se te, kakor se spodobi?
12Enséñanos de tal modo á contar nuestros días, Que traigamos al corazón sabiduría.
12Uči nas torej prav šteti naše dni, da si pridobimo srce modro.
13Vuélvete, oh Jehová: ¿hasta cuándo? Y aplácate para con tus siervos.
13Vrni se, GOSPOD! doklej –? in žal ti bodi za hlapce svoje!
14Sácianos presto de tu misericordia: Y cantaremos y nos alegraremos todos nuestros días.
14Nasiti nas že ob jutranjem svitu z milostjo svojo, da veselo pojemo in se radujemo vse svoje dni.
15Alégranos conforme á los días que nos afligiste, Y los años que vimos mal.
15Razveseli nas po številu dni, v katerih si nas ponižaval, in let, v katerih smo izkušali hudo.
16Aparezca en tus siervos tu obra, Y tu gloria sobre sus hijos.
16Očitno bodi hlapcem tvojim delo tvoje in veličastvo tvoje nad njih otroki!Nad nami pa bodi ljubeznivost Gospoda, Boga našega, in delo naših rok podpiraj pri nas, delo, pravim, naših rok podpiraj!
17Y sea la luz de Jehová nuestro Dios sobre nosotros: Y ordena en nosotros la obra de nuestras manos, La obra de nuestras manos confirma.
17Nad nami pa bodi ljubeznivost Gospoda, Boga našega, in delo naših rok podpiraj pri nas, delo, pravim, naših rok podpiraj!